Moč vzgoje: sodobna vprašanja teorije vzgoje

Vzgoja je oblika komunikacije, ki poleg racionalnih in zavestnih dimenzij vključuje tudi iracionalne elemente, s katerimi se lahko in se kot vzgojitelji moramo seznaniti, nemožnosti njihovega popolnega obvladovanja in nadzorovanja navkljub. Poleg tega je vzgoja – kljub svojemu cilju oblikovati samostojnost, odgovornost (do sebe, drugih in okolja), moralno razsojati in delovati – tudi vsaj delna indoktrinacija, saj vselej predstavlja poseganje v vzgajanca, njegovo omejevanje in discipliniranje. Prav zaradi tega je etična zavest vzgojitelja, njegova odprtost za spoštljive odnose osrednjega pomena za kakovostno opravljanje vzgojiteljskega dela. Namen pričujočega dela je prispevati k izgraditvi prav tega.